Da življenje piše različne zgodbe priča tudi dejstvo, da se je zgodilo nekaj, kar se je zdelo skoraj nemogoče. Kar v zadnjih 20-tih letih ni uspelo nobenemu novinarju je včeraj uspelo našemu članskemu in mladinskemu trenerju; Maretu Hrvatinu. Veliki intervju, ekskluzivno za spletno stran FC Bronx z enim največjih igralcev v 32 – letni zgodovini našega kluba. Iskreno, odkrito in tako kot vedno brez dlake na jeziku, je prvič za katerikoli medij spregovoril legenda kluba; naš Slaven Radišković.
Slaven se je najprej sam predstavil na svoj, poseben, predvsem pa iskren način, kot to znajo le izbrani. Poleg tega pa je v novi rubriki TOP 50 odgovoril na 50 vprašanj o vsem kar se je in se dogaja na igrišču in v zakulisju tega prelepega športa. Pokazal je vso svojo veličino, in le upamo lahko, da bo to vzpodbuda, da bo tako pot v futsalu izbral še marsikateri posameznik iz mlajših generacij.
Sem Slaven Radišković, 40 letni srečno poročen mož in oče dveh otrok (Aleks in Nik), katerima edinima priznam, da bosta lahko boljša nogometaša od mene. Moja športna pot je v mladosti potekala natanko tako. V klubu sem treniral nogomet in karate, na ulici pa futsal. Največ časa sem vsekakor preživel na ulici, kar potrjuje dejstvo, da sem kosilo večkrat pojedel po poti na igrišče z žogo v roki, kot za mizo v kuhinji. Živim neposredno ob igrišču v Olmu, kjer so pred leti potekali vrhunski futsal turnirji – 24 ur. Starši so mi sicer dovolili gledati tekme do precej pozne ure, čeprav so vedeli, da si želim ogledati prav vse tekme na turnirju. Kaj drugega me v tistem trenutku ni zanimalo. Ko sta starša zaspala, sem splezal skozi okno in bos zbežal na igrišče gledati turnir. Tam sem z velikim veseljem pobiral „flaške“ od Coca cole, ter v zameno za polno gajbo flašk, prejel eno Coca colo gratis. Nekaterim je bilo to mogoče ispod časti, meni pa v veliko veselje, saj sem bil tam kot neka maskota turnirja in so me vsi poznali. Na teh turnirjih sem spoznal igralca, ki ni tako poznan mlajšim generacijam. To je bil Tarzan iz Ljubljane, čudo od igralca. Poleg njega sem občudoval ekipo A-market za katero so nastopali brata Badžim, Viler, Vrkič, legenda Vitulič, Lekič in seveda koprski Bruce Lee – Ante Šolaja. Šolajo sem nekako najbolj občudoval, saj je bil poleg vrhunskega futsal igralca tudi moj trener pri karateju. Bil je enostavno moj idol iz otroštva, s katerim sva na koncu celo skupaj igrala futsal.
Nogometna športna pot in tista pri karateju sta imeli podoben potek in zaključek. Pri obeh športih so bile glavni problem finance. Oče je edini delal in prehranjeval celotno družino, tako da mu nič ne zamerim, da ni zmogel financirati tudi mojih športnih aktivnosti. Zgodba o karateju je za nekoga mogoče žalostna zgodba o uspehu, a jaz sem na to zgodbo zelo ponosen. Problem je bil, kot sem že omenil v financah in ker nisem plačal 5 mesecev članarine, mi trener ni dovolil da grem z ekipo na mladinsko državno prvenstvo. Kot me poznate, to zame ni bila ovira, in sem se vseeno pojavil na zboru z vrečko v kateri sem imel: kimono, 2 soka Pingo in sendvič. Trener me je začuden vprašal kaj delam tukaj. Odgovoril sem mu, da si neizmerno želim iti z ekipo na državno prvenstvo. Dovolil mi je, ampak tudi zabičal, da je to zadnjič, ko grem lahko na tekmovanje. Kljub temu je bilo moje veselje nepopisno. Na tem prvenstvu sem nato zmagal in postal državni mladinski prvak Slovenije v karateju, kar je bilo tudi zadnje dejanje v tem okolju. Po prvenstvu me je poklical Šolaja in me povabil, da se pridružim novoustanovljenemu karate klubu. Odgovor je bil jasen, odšel sem za svojim idolom, treniral karate v novem klubu in prišel do črnega pasa. S tem se je zgodba o karaterju za mene zaključila.
Podobno usodo sem doživel tudi na nogometnih igriščih, kjer zaradi financ in neplačane članarine nisem uspel nikoli razviti svojega talenta. Trenerji so mi prepovedovali trenirati, vendar sem jaz vseeno hodil na treninge. V tistem času je bilo v veljavi „ pravilo“, da imajo prednost za igranje tisti, ki so imeli starše bližje klubu in trenerju. Žal se ni nikoli gledala le kvaliteta igralca. Mojega očeta razumljivo nikoli ni bilo zraven, ker je cele dneve delal, da je lahko preživljal družino. Žal so bile finance takrat res velik problem. V zvezi s tem se spominjam zanimive zgodbe, ko je mlajši Nadal dobil nove kopačke Adidas Predator, katere sem jaz takrat lahko samo sanjal. Ker mu niso odgovarjale, jih je hotel vržti stran. Čeprav so meni bile za celo številko premajhne je to bila edina priložnost, da igram s tako kvalitetnimi kopačkami, zato sem jih vzel, skrčil prste in igral celo tekmo v tako željenih Adidaskah. Posledica so bili žulji, da sem komaj hodil.
Čeprav sem bil boljši od vseh, pa vseeno nisem velikokrat igral. Zgodilo se je tudi, da sem bil rezerva in so mi igralci, ki so dobili priložnost pred mano, ponujali svoj dres, ker so vedeli, da sem najboljši. Lep primer je bil Vidergar, ki je igral vedno pred mano, saj je bil oče vedno zraven, dan danes pa je državni prvak v calcetu (namiznem nogometu). V nogometu sem vztrajal vse do tekme s Sežano. Takrat smo prvič igrali na glavnem stadionu. Za Sežano je igral en fant z brki in brado, ki je bil videti dosti starejši od vseh nas. V enem duelu z njim, ob drsečem štartu mi je ta igralec padel na mojo roko. Poškodba je bila zlom roke ter izpah zapestja in komolca. Fizioterapevt je situacijo na hitro ocenil zgolj z nategnjeno mišico, vendar sem nato v bolnici preživel kar 10 dni. Zadnji dan pred odhodom domov, ko bi moral narediti sliko, rentgen ni delal tako, da me zdravnik ni mogel spustiti domov. Sam sem pa vedel, da je v drugem nadstropju bolnice še en rentgen, zato sem pogumno odkorakal v zgornji „štuk“ ter se zlagal, da me je poslal zdravnik, ker spodaj rentgen ne dela. Tako sem pridobil sliko, cela bolnica pa je takrat govorila samo o tem dogodku.
Oče mi je ob prihodu domov, skril vse soperge, da ne bi slučajno šel na trening. Ampak od malega se je vedelo, da sem „luda“ glava, zato sem normalno z gipsom odšel na trening ter tudi treniral. Po poškodbi sem prišel v klub FC Koper, da se pomenimo o zavarovanju za poškodbo. Povedali so mi, da se je nekaj zalomilo glede odškodnine in da mi ne morejo nič izplačati. Ko sem želel zapustiti klub, mi niso hoteli dati papirjev, na kar sem odreagiral z odrivanjem enega od članov kluba. Tako se je končala moja nogometna pot, za katero vem, da se ni končala na pošten način.
To so bili težki trenutki, ki sem jih kot 15 letni otrok preživljal nikjer drugje kot na ulici. Ostal sem sam na ulici, obkrožen s številnimi skušnjavami med katerimi je bil na dosegu roke tudi kriminal. Takrat se mi je prvič v glavi porajalo vprašanje futsal ali kriminal? V rokah večinoma pištola, v nogah skozi žoga; oboje sem obvladal. A vendarle je prevladala žoga zato sem raje pištolo pospravil ter se predal futsalu – ljubezni, ki je še danes ob meni.
Tudi začetek v futsalu je zanimiva zgodba, ki jo večkrat rad delim v slačilnici s prijatelji. Ravno zaradi teh izkušenj mi je nepojmljivo, da je danes nekaterim igralcem težko priti na trening, ker si imajo za urediti prevoz za par kilometrov, ker se morajo doma učiti ali imajo kakšne druge obveznosti. Sam sem kot „klinac“ gledal vse treninge od Beton Lucije, skozi majhno okno dvorane. Ker v dvorano žal nisem smel sem vse treninge preživel na zidku in skozi okno opazoval do tistega trenutka moje idole. Ko sem končno prejel povabilo od Matjaža Bordona, da se priključim njihovim treningom, je bilo zame kot da so se mi uresničile sanje. Priložnost sem zagrabil z obema rokama in treniral kot nor. Še dan danes imam tako razmišljanje. Ne spomnem se, kdaj sem izpustil trening.
TOP 50:
- Futsal ali veliki nogomet? In Zakaj?
Futsal, ker mi je bolj všeč. Igra je hitrejša, hitreje moraš razmišljati in iskati hitre odločitve.
- Zakaj niste uspeli v velikem nogometu? Kdo je glavni krivec?
V velikem nogometu mislim, da nisem uspel zaradi financ in sistema delovanja kluba in trenerjev, ki so gledali vse drugo, razen znanja in talenta igralca.
- Do kje mislite, da bi lahko prišli v velikem nogometu danes, ko vidite koliko od vaših prijateljev igra prvo ligo?
Koliko se poznam in kakšen karakter sem, sem prepričan, da bi lahko igral v TOP 3 ligah v Evropi in živel od nogometa.
- Kdo je bil realno boljši igralec od vas v mladosti? Koga ste najbolj spoštovali na igrišču?
Nihče ni bil boljši. Mogoče je celo kdo bil, vendar tega nisem nikoli priznal. Spoštoval sem jih dosti, bal pa se nobenega.
- Kdo je bil vaš idol v otroštvu tako v velikem nogometu kot v futsalu?
Moj idol iz otroštva, če se omejim na bližnjo okolico (brez igralcev iz Brazilije), je bil v nogometu Dejan Savičević. V futsalu pa Mile Simeunović.
- Kdo je najboljši igralec, s katerim ste delili klubsko slačilnico in kdo najboljši nasprotnik?
Odličnih igralcev s katerimi sem delil slačilnico je bilo dosti, a če že moram izpostaviti enega je to Valdi Lakošeljac. Z Miletom sem realno preigral zelo malo, pa še to se spomnim kako je bilo igrat z njim. Ko si dobil žogo, si samo po igrišču iskal njega, da mu podaš in si svoje naredil, preostalo ti je le, da še tečeš. Najboljši in najbolj zanimiv nasprotnik pa Rok Grželj, ker ne prenese poraza, tako kot jaz.
- Najboljša slovenska ekipa v zgodovini futsala? Gorica? Litija? Dobovec? Ali katera druga?
Vse naštete ekipe spoštujem in so vrhunske ekipe, a mislim da je bila Gorica najboljša ekipa od vseh. Neverjetno zanimiva in uspešna zgodba: od „šamarov“ pred tekmo, do zapora na Finskem, kreganja za zmago na treningu, na koncu pa prvaki Slovenije.
- Najmočnejša liga na Balkanu?
Vse lige so dobre. Ne predstavljam pa si, če bi bili še Jugoslavija, kako bi selektor izbiral „repko“. Vseeno mislim, da bi nas bilo največ iz Slovenije. Zato je zame Slovenska liga številka 1. V velikem nogometu smo imeli samo Zahoviča, ki bi prišel v repko Jugoslavije, v futsalu pa imamo veliko dobrih igralcev zato zdaj prevladujemo v tem prostoru.
- Primerjava Hrvaške in Slovenske 1.futsal lige? Katera vam je boljša?
Kot sem že rekel je meni osebno slovenska. Ogromna razlika je le v financah, saj na Hrvaškem dosti več plačujejo igralce. Kar pa se tiče same kvalitete lige zagotovo – slovenska, saj imamo mi boljše igralce. Kot primer bom navedel Igorja Osredkarja. Igi je v Makarski BOG, ki mu bodo najverjetneje kmalu postavili kip, v Litiji pa je poštar. Premalo smo cenjeni, premalo se cenimo. To mentaliteto razmišljanja je potrebno čimprej spremeniti.
- Naštejte najmočnejšo petorko na Balkanu, od vaše prve sezone do danes?
PUŠKAR (MORDEJ); PERIČ – SIMEUNOVIČ – RADIŠKOVIĆ – ČUJEC
- Naštejte najmočnejšo petorko v Sloveniji, od vaše prve sezone do danes?
PUŠKAR (MORDEJ); SIMEUNOVIČ – OSREDKAR (GRŽELJ) – RADIŠKOVIČ – ČUJEC
- Zakaj je Litija najtrofejneša ekipa v Sloveniji?
Zato ker so zelo dobro organizirani in vsi v klubu živijo le za futsal. Klub vodita brata Vrhovec, ki sta karakterno zelo podobna meni in prava „norca“ na futsal. Vse je na top nivoju, vse poštimano, zato tudi vsak igralec, ki obleče litijski dres, mora živeti za futsal. Posledično se bo vsak igralec tam tudi veliko naučil. Res je tudi, da je v Litiji to šport številka 1 in je vse lažje, kot v večjih mestih po Sloveniji.
- Zakaj Bronx ni bil nikoli članski državni prvak? Kje vidite glavni problem?
To se tudi jaz sprašujem že nekaj let, kar sem povedal tudi predsedniku. Vedno smo nekako blizu, a hkrati zelo daleč. Velik in največji problem so tu finance zaradi katerih vrhunski igralci odhajajo drugam, to je jasno vsem. Premalo se nasplošno vlaga v futsal na obali. Imamo sicer podobno situacijo kot v Litiji. Tudi tukaj sta dva brata, nora na futsal, samo prevečkrat popustita pri določeni situaciji, ko je potrebno doseči rezultat.
- Kje vidite problem, da še ni ekipe iz Balkana na zaključnem turnirju Final 4 lige prvakov?
Tudi tukaj smo vedno tako blizu, a tako daleč. Tu se lepo vidi razlika v pripravljenosti. Ekipe, ki so na Final 4 so sestavljene iz samih profesionalcev, ki živijo od futsala. Naši igralci pa v večini grejo iz službe na tekmo in po tekmi drugo jutro spet delati, nekateri tudi težja fizična dela. Kot pravim, tu vidim največji problem, ne v kvaliteti.
- Zakaj ni financ v Sloveniji (z redkimi izjemami) v primerjavi z Hrvati? (tako na ligaškem, kot še posebej na turnirskem nivoju)?
V Sloveniji živimo od majhnih privatnikov, ki se zaljubijo v futsal in vlagajo dokler jim gre posel in dokler nisi prvak Slovenije, kot v primeru Gorice. Potem se gre v Evropo, kjer lahko prideš največ med 8 najboljših in tu je tudi meja za vse amaterske ekipe. Država pri tem nič ne pomaga, privatniki se počasi odmaknejo in v dosti primerih propadejo tudi klubi.
- Hrvaška ekipa Dobermana porabi za turnir Kutija Šibica circa 50.000 Eur, kar je povprečni budget večine slovenskih futsal ekip za celotno sezono. Kaj pravite na to?
To so fanatiki za turnirje. Take smo imeli tudi mi v Sloveniji, lep primer je bil Senad Dunić – As Bau (Gorica). Več takih bi bilo še kako dobrodošlo.
- Zakaj slovenska ekipa ne osvoji Kutije Šibica?
Tudi tu vidim glavni problem v sponzorjih. Turnir traja cel mesec in v Sloveniji težko najdeš sponzorja, da bo vse to financiral. Zato večina naših igralcev gre igrati „Kutijo“ za druge hrvaške ekipe oziroma sponzorje, in vedno pridejo v sam vrh turnirja. Sem pa prepričan, da če bi šla komplet slovenska ekipa na Kutijo, da jo osvoji brez problemov.
- Zakaj samo Slovenci hodimo po turnirjih po celem Balkanu, a le redko kdo pride iz drugih držav na turnirje v Slovenijo?
To je glavni razlog zakaj jaz dosti bolj cenim slovenske igralce. Mi hodimo povsod na turnirje; Hrvaška, Srbija, Bosna, Italija in povsod se izborimo in osvojimo turnir, pa čeprav ti na koncu finale sodi igralec nasprotne ekipe.
- Kateri igralec bi bil prvi na vašem seznamu, če bi letos na novo začeli sestavljati ekipo za prvaka? Kdo je največja garancija v Sloveniji?
Prvi na seznamu Rok Grželj, največja garancija Igor Osredkar.
- Koliko igralcev potrebuje Bronx in naštej katere, da bi lahko bil konkurenčen najboljšim slovenskim ekipam, v tem trenutku Brazilski Litiji in reprezentančnemu Dobovcu?
Zgoraj omenjena Gržo in Igi, ter drugačne glave vseh ostalih trenutnih igralcev v klubu.
- Koliko igralcev je trenutno v 1.sfl boljših od vas? Koga spoštujete, da je na vašem nivoju?
Nobeden. Spoštujem jih veliko, na mojem nivoju pa bomo še videli če bojo.
- Kaj je razlog, da se pri skoraj 40-ih enakovredno kosate z 20 letniki?
Razlog je ker sem „budala“. Treniram celo življenje. Tako sem to počel pri 20-ih in tako to počnem še danes pri 40–tih oziroma še več kot prej. Preprosto moreš živeti za ta šport in ga imet rad.
- Koliko vem, je vaš najljubši igralec ali eden najljubših Rok Grželj. Kakšno je vaše mnenje o njemu kot igralcu? Kaj mu zamerite? In zakaj menite, da je odšel v Italijo šetat italijančke po nižjih ligah, namesto da še vedno drži top nivo 1.SFL?
Rok je zame kot moj dvojček, kar se tiče razmišljanja in ljubezni do futsala. On je stroj od igralca, za katerega sem prepričan da je še zdaj bolj „spreman“ od vseh v prvi ligi. Čisti profesionalec in čarovnik v preigravanju. Zamerim mu, ker je svojeglav. Če bi vsaj občasno poslušal kak nasvet bi ga zdaj lahko gledali v Barci. To, da je šel v Italijo, ga razumem, saj so odločile finance. Glede kvalitete pa mislim, da je vsem jasno kje mu je mesto, zraven mene v Bronxu, kar je tudi recept kluba za prvaka.
- Poleg Gržota, je še nekaj igralcev ki imajo vaše spoštovanje. Med njimi vsekakor Mile Simeunović. Kaj ima Mile, kar drugi niso imeli, oz. zakaj je tudi vam Mile bil od vedno najboljši? Kaj mu zamerite?
Mile je zame TOP 5 igralcev na svetu. To kar on zna, nezna nihče in tega se ne da natrenirati. Mi smo se vsi spotili, ko smo igrali proti njemu, njemu pa se ni rabilo niti tuširati po tekmi. Po domače je on TATA FUTSALA. Kot v tenisu; če smo vsi mi Nadali in Djokoviči, je on gospod Federer.
- Kateri igralec vam je v svoji karieri povzročal največ težav v igri 1 na 1?
V tej igri nisem imel težav. Dosti igralcev je bilo dobrih v igri 1 na 1 in veliko se je tako igralo pred leti, ampak proti meni se niso naigrali.
- Od vaše generacije, ste poleg Mileta in Gržota, vedno veliko igralsko spoštovanje kazali do Nenada Kurtiča. Se strinjate? Kakšna je primerjava Kurte z Gržotom in Miletom?
Nenad Kurtič je eden boljših igralcev futsala v Sloveniji. Norec, pravi karakter, ki bi vse naredil za zmago. Primerjava med njim, Gržotom in Miletom, je le ta da bi imel Kurta tu glavno besedo. Je edini igralec, ki ga je še Mile poslušal.
- Je še kakšen igralec, ki ste ga imeli za top igralca iz vaše generacije. Tesko? Simič? To so vsa imena, ki vemo da ste jih večkrat pohvalili. Smo pozabili še koga?
Kar veliko je dobrih igralcev. Tesko je primer pravega borca, ki ne naredi 3 tačke, a zna vse o futsalu. Tipičen igralec, ki ga vsaka ekipa želi. Simič je dejansko prehitro nehal s futsalom, sicer je bil top igralec. Prvi, ki je začel uporabljati lažno gibanje. Ko je „zajokal“ je bil na eni strani igrišča, obrambni pa na drugi. Tu je tudi Izolski čarovnik Valdi, katerega je še moj oče raje gledal in užival v njegovih mojstrovinah, kot mene.
- Kaj pa mlajša generacija – trenutna slovenska reprezentanca. Vaše mnenje je drugačno od večine futsal strokovnjakov. Kristjan Čujec konkretno v primerjavi z Mordejem, Vrhovcem in Osredkarjem?
Kristjan Čujec je dober pivot. Težko ga primerjam z ostalimi tremi, ker so mi vsi trije nekako bolj obrambni tipi igralcev. Če bi delal ekipo, bi jaz vedno raje izbral enega od teh treh, ker so mi nekako bolj garancija kot Čujo. Pri Čujcu pogrešam več življenja oziroma to „fudbalsko“ pokvarjenost.
- Vsi vemo, da je Puška vratar številka 1 Slovenije zadnjega desetletja. Koliko je oddaljen Alen Mordej? Kaj pogrešaš pri Alenu, da bi lahko bil na nivoju Puške?
Zame osebno je Puška številka 1, Mordej številka 2 vseh časov v Sloveniji. Realno pa glede na to koliko trenira Mordej in ker je 3x bolj spreman kot Puškar, bi moral on biti številka 1. Problem pri Mordeju je, da nikoli ni imel trenerja golmanov za tehniko branjenja, kar je Puškar imel v Vojcu. Poleg tega mora dati tudi glavo na mesto in ločiti trening od tekme.
- Kdo je najboljši trener v Sloveniji in zakaj?
Zame Zoran Tesko. Razlog je preprost. Bil mi je trener in poznam njegovo delo. Bil je v veliko ekipah, tako najboljših kot v slabših in povsod je nekako izvlekel maksimum iz ekipe. Neodobravam pa trenerjev iz tujine, ker menim da imamo v Sloveniji dovolj kvalitetnih trenerjev.
- Kakšno mnenje imate o Miletu kot trenerju?
Pri Miletu kot trenerju pa vidim manj kot pri Miletu igralcu. Če se kot igralec ni spotil, se bo kot trener moral za doseči kaj več.
- Kdo so najboljši turnirski igralci? In katera je najboljša turnirska ekipa zadnjih let?
Najboljša turnirska ekipa vseh časov je As Bau (Gorica). Vrhunskih turnirskih igralcev je ogromno, zato jih ne bi posebej izpostavljal. Najraje pa igram z mojo ekipo (Mare, Gržo, Đole, Valdi, Vujo in company…) – vsi dobri obalni igralci.
- Kaj je največji problem turnirjev na obali? Igra 5+1 z veliko žogo?
Največji problem na obali je ta, da sploh ni več turnirjev. Ko se je igralo pred leti, se je vse baziralo na 5+1 in odbojni žogi medtem, ko se je drugod po Sloveniji igralo 4+1; tudi veteranske lige in turnirji. Že takrat smo zaostajali. Zato se je bilo igralcu iz Ljubljane dosti lažje prilagoditi in se je dosti hitreje lahko razvil v futsal igralca, za razliko od igralca iz obale.
- Je Edson najboljši igralec v zgodovini 1.SFL? Vaše konkretno mnenje.
Pošteno, Edsona sem gledal le po TV. Vidi se, da je top igralec, ki igra v profesionalnem klubu, kateri je med boljšimi v Evropi – Kairat. Mislim, da boljšega tujca v Sloveniji še nismo imeli. Zame pa je najboljši igralec v zgodovini 1.SFL Mile Simeunović.
- Glede na zaključek letošnje sezone, se strinjate z odločitvijo NZS, da je tekmovanje zaključeno ali bi se lahko še malo počakalo in igralo tudi v kasnejšem terminu. Si kljub predčasni prekinitvi Dobovec po vašem mnenju zasluži naslov prvaka?
Jaz sem zato, da bi se odigralo v kakšnem drugem terminu. Kar se tiče prvaka, če nekdo že mora biti, je Dobovec najzaslužnejši.
- Kdo bi bil prvak, če bi se sezona nadaljevala? Kakšno je vaše mnenje, kljub odsotnosti Gapeta in Mordeja, vsakega na eni strani? Bi Brazilci vendarle odločili naslov sebi v prid?
Nekako sem dal več prednosti Litiji, čeprav se nikoli ne ve. V play off-u imajo vsi šanse, tudi mi z Bronxi bi pošteno namučili vsakega. V to sem prepričan.
- Kakšen je vaš odnos in mnenje o trenutnem selektorju Docu? Kakšen je on trener?
Doca kot selektorja in njegovo delo ocenjujem kot slabo. Da nekdo opravlja delo selektorja toliko let, je zame sramota. Bil sem v repki 2x pod njegovim vodstvom in 2x sem se skregal, zaradi njegovega neznanja. Prvič, ko je namesto mene poklical na zbor Mirnesa Šišiča iz Olympiakosa (igralca velikega nogometa), mene pa je dal na čakanje. Ko mu je njegov Šišič odpovedal, je klical mene za tekmo s Španijo. Takrat sem mu rekel, naj zdaj pokliče še Zahoviča. Drugič pa je bilo na kvalifikacijah na Malti, kjer je na tekmi proti Grčiji pozabil na mene. Takrat sem si rekel zbogom repka, dokler je Doc selektor. Čeprav sem bil takrat v top formi in razen Mileta, nobeden ni bil boljši od mene, nisem igral. Žalostno je tudi to, da se pri njemu nobeden izmed igralcev ni dostojno poslovil od dresa reprezentance. Niti da ne naštevam vsa imena. Če omenim samo Mileta. Da se tak igralec ni uspel na lep način posloviti od repke je žalostno. Upam, da ne bo selektor še, ko bosta moja sinova igrala.
- Katero zanimivo dogodivščino iz sveta futsala bi radi predstavili javnosti?
To je zanimiva zgodba iz tistih norih časov, ko sem igral za Gorico. Bil sem pridržan v zaporu za 48 ur, brez telefona. Vsi so me klicali, starši, žena, prijatelji. Ko so me izpustili in sem prižgal telefon, je bil moj prvi klic trener Rosko, da mu sporočim, da sem v redu in da pridem na trening.
- Valdi Lakoseljac je verjetno bil eden največjih talentov. Kakšen odnos in mnenje imate o njemu kot igralcu? Zakaj ni uspel na nekem višjem nivoju – tujina?
Valdi, Valdi in še 1x Valdi. Samo to smo polušali na obali. Najbolj talentiran futsal igralec, ki je imel taka preigravanja, ki jih še zdaj pogrešamo. Z Valdijem sva dosti preigrala skupaj, bil je res čudo od igralca. Vsi so ga imeli radi in zaradi njega prihajali gledati turnirje. Ni bilo turnirja, kjer Valdi ni bil najboljši igralec. Tudi, ko sem sam dal dosti več golov na turnirju od njega in boljše odigral, so dali pokal za najboljšega igralca njemu. Z eno potezo je znal navdušiti vse prisotne. Valdi je bil igralec, ki če bi imel glavo na mestu in bi živel za futsal, ne pa za Ribare, bi igral še dandanes v Barceloni. Imel je ponudbo iz Rusije, a se ni hotel javiti na telefon. To ja naš Valdi, izolska ikona.
- Na primorskem je bilo pred leti veliko število klubov, Bronx, Izola, Casino Safir Divača, Kix, Gorica, Puntar, Oplast, itd… Danes sta tu le še Oplast in Bronx, kaj je po vašem mnenju glavni razlog? Zakaj klubi propadajo?
Ja tega je res škoda. Ko sem začel igrati, je bila večina ekipe iz „gor“, iz Štajerske. Potem se je začelo dogajati na primorskem koncu, saj je bila večina ekip iz tega dela Slovenije. Ne razumem kako so lahko dovolili, da propadejo klubi kot so Izola, Puntar, Gorica. Po mojem mnenju so bili nepravi ljudje v klubih, ki so vodili klube iz drugih interesov, ne pa zato ker so imeli futsal radi.
- Vaš red in disciplina se velikokrat gleda tudi skozi finance. Kako mislite, da lahko od mlajše generacije zahtevate, da bodo na vašem profesionalnem nivoju, ko jih večina igra zastonj ali za potne stroške? Kaj jim svetujete oziroma od njih zahtevate?
Vem, da se trenutno vse vrti okoli financ. Jaz bi jim povedal samo to, da sem preigral dosti več futsala zastonj, kot pa za denar. Zato mlajšim polagam na dušo, naj imajo radi futsal, naj igrajo z veseljem, saj bo plačilo prišlo, ko si boste to zaslužili. Nihče vas ne bo preskočil ali na vas pozabil. Moramo pa se zavedati, da se dan danes od futsala vsaj pri nas ne da živeti.
- Kje je največji problem prihodnosti futsala, zelo malo ekip ima dobre mlajše generacije v futsalu?
Pri tem vidim največji problem v dejstvu, da je premalo igre na ulici. Večina otrok je danes doma za računalnikom. Mi smo bili več na ulici, kot doma. Ulica te naredi igralca, borca, človeka in še marsikaj drugega.
- Zakaj večja mesta nimajo razvitega futsala, ampak se futsal igra večinoma po vaseh ali manjših mestih?
Jaz sem privrženec tega, da bi velika mesta in nogometni klubi v njih morali imeti zraven še futsal ekipo. To bi bilo dosti lažje za razvoj futsala tako organizacijsko kot tudi finančno. Tako kot je danes pri nas pa futsal konča v manjših mestih ali vaseh, kjer ni širine sponzorjev in financ. Hvala bogu, da imamo v futsalu take ljudi, kot sta brata Stanič, da kljub temu vse to peljejo naprej.
- Do kdaj mislite biti del futsala, do kdaj mislite igrati in ali vas zanimajo tudi trenerske vode?
Del futsala mislim biti še dolgo, če se bo le dalo. Moj odnos do futsala je „zajeban“ za te generacije, ki prihajajo. Jaz sem v futsalu velik profesionalec zato pri meni si ali pa te ni. Tisti igralec, ki to „preživi“ lahko ve, da bo uspel in, da se bo govorilo o njemu, a takih ni veliko. Čeprav sem se kot igralec po selitvi v Barcelono nekako že poslovil od domačega kluba, sem se po vrnitvi domov, ko me je ekipa potrebovala, z veseljem odzval in priskočil na pomoč ter se vrnil nazaj k Bronxom. Fizično in kondicijsko se počutim dobro in mislim, da lahko s svojimi izkušnjami tej mladi ekipi še veliko dam. Takoj, ko bi začutil, da ne morem več parirati novi generaciji, bi se sam odmaknil. Za zdaj se še lahko kosam in tako bo dokler me bodo noge „poslušale“. Najtežje je v teh letih najti motivacijo, ampak jaz sem jo našel, in to je biti prvak z Bronxi. Ko bo prišel čas za slovo, nekje tam pri 50-ih, bomo verjetno poiskali kakšen nov izziv v futsalu.
- Kaj zamerite igralcem, ki kažejo določeno kvaliteto, ampak po vašem mnenju ne bojo nikoli na TOP nivoju, kot je kar nekaj naših prijateljev?
Zamerim jim predvsem to, da kažejo in celo imajo veliko kvaliete vendar se ne potrudijo dovolj, ne naredijo tistega koraka naprej, da bi prvo živeli za futsal, potem pa živeli od futsala.
- Zakaj so Jelovčič, Novak, Kocič, Perič in ostali, bolj cenjeni od Mordeja, Fetiča, Osredkarja ali Čujota? Zakaj se vedno dviguje sicer vrhunske balkanske igralce nad slovenskimi? Kakšno je vaše mnenje o tej temi?
To da so bolj cenjeni, je preprosto razlog v tem, da se cenijo sami, za razliko od naših igralcev, ki sami sebe postavijo v slabšo pozicijo. Tipičen primer je naš Mile, ki je tata futsala za vse. Če ga vprašaš kdo je boljši med Miletom in Novakom, bo on odgovoril Novak. Pa čeprav je izmislil futsal za Novaka. To je narobe razmišljanje. Mene, da primerjajo z Ricardiniom, mu ne bom priznal da je boljši in se bom cenil. Vsi skupaj moramo začeti tako razmišljati. Če se ne bomo sami cenili, nas bodo drugi še manj.
- Kaj imajo Hrvati, Srbi in drugi Balkanci, kar mi Slovenci nimamo? Kje je glavni problem, da v večini ekipnih športov, nam vedno nekaj zmanjka. Verjetno ne govorimo le o kvaliteti?
Kratko in jedrnato, imajo mentaliteto, „fudbalsko“ pokvarjenost in se znajo ceniti. To Hrvati in Srbi imajo kar mi nimamo. Naša kvaliteta drugače ni sporna.
- Kako gledate na povezavo futsala z velikim nogometom? Zakaj vsa ta prepovedovanja na obali celo s strani drugo in tretjeligašev?
Če bi jaz odločal, bi obvezno moralo obstajati sodelovanje med velikim nogometom in futsalom. Na obali delajo narobe, ker ne pustijo nogometašem igrati futsala čeprav vsi dobro vemo kako radi ga predvsem mladi igrajo. Zakaj ne pustiti, da rastejo skupaj z nogometom in futsalom. Vsi vrhunski svetovni nogometaši so v mladosti igrali in igrajo futsal in jim je to še kako koristilo pri njihovih nogometnih karierah. Kasneje eni postanejo vrhunski nogometaši, drugi vrhunski futsal igralci.
- Kaj manjka FC Kopru, da bo na nivoju Maribora ali mladinske šole Olimpije ali Domžal? Kako ste zadovoljni z njihovo mladinsko šolo zadnjih let, glede na to da oba sinova Aleks in Nik igrata odločilno vlogo v svojih selekcijah U7 in U9?
Mislim, da v Kopru manjka kakovostna trenerska stroka in je preveč politike v ozadju kluba. Vse drugo se dogaja razen nogometa. Vedno isti ljudje se vrtijo okoli kluba. Mladinska šola je slaba, stroka se premalo ukvarja z mladimi. Kot vidim se vse nekako vrti okoli članarine. Treningi se odvijajo kot neko varstvo otrok ali popoldanski vrtec. Žalostno je to, da imamo vrhunske pogoje, najverjetneje najboljše v Sloveniji, a najslabše delamo z mladimi. Mi smo igrali na pesku, pa ni bilo tako kot je zdaj. Upam, da se to čimprej popravi, ker si Koper zasluži imeti stabilnega prvoligaša in stabilen klub, ki dobro dela z mladimi.
- Sami ste bili tudi v Barceloni. Kako je tam razvit futsal v primerjavi z nogometom in kako otroci tam gledajo na ta dva športa? Je res da je vaš sin Aleks treniral oboje hkrati, ker je to pogoj za vse mlade igralce, da poleg velikega nogometa trenirajo tudi futsal?
Res je, bili smo v Barceloni. Tam gledajo na velik nogomet in futsal z enakimi očmi, razlika je le v ceni igralcev. Vsi so profesionalci, med sabo se veliko družijo, saj trenirajo v istem objektu; La Masia. Aleks je treniral oboje. Po treningu velikega nogometa, so do nas prišli trenerji in nas vprašali, če bi želel hkrati trenirati tudi futsal. To je zelo dobra kombinacija, ki ti pride zelo prav tudi kasneje v karieri in oni to razumejo in s pridom izkoriščajo.
Za konec nam bo Slaven Radiškovič, ki se v svoji futsal karieri lahko pohvali z dvemi naslovi državnega prvaka (Gorica in Litija), tremi pokalnimi lovorikami, 2 superpokali in 2 udeležbami v Ligi Prvakov, povedal še svojo zaključno misel. Ob tem je pohvalil svoj klub FC Bronx za odlično delo z mladimi ter jim še enkrat več položil na dušo, da si iz tega kluba želi oditi kot državni prvak.
To je moj prvi intervju v karieri. Naslednji sledi, ko bom star 80 let. Jaz sem v življenju raje tekel za žogo, kot za mikrofonom. Hvala kolega Markinjo, naslednjič napiševa skupaj knjigo.
Lep pozdrav vsem skupaj, Slaven Radišković
Vprašanja postavljal in zapisal: Marko Hrvatin
