Pred reprezentančnim premorom, ko se ekipa pripravlja na zadnje srečanje z Litijo je velika gneča tudi v klubski pisarni. Ekonomsko gospodarska kriza je namreč dodobra načela tudi temelje edinega preostalega prvoligaša z obalnega območja.

Pereča finančna problematika, ki se vleče že nekaj časa bo kot kaže kulminirala v predprazničnem času. Najvidnejši člani vodstva kluba so prišli do spoznanja, da od praznih obljub klub ne bo zmogel več dolgo prenašati finančnega bremena katero ga pritiska.

Ljudje, ki klubu podarjajo ogromno svojega prostega časa so že zdavnaj začeli s sanacijo in zniževanjem stroškov. Iz leta v leto se manj sredstev namenja članski ekipi in le dobri volji igralcev in trenerjev ter njihovemu razumevanju situacije se gre zahvaliti, da Bronxi še vedno premorejo koliko toliko konkurenčno ekipo. Seveda pa slabo finančno stanje najbrž ni ravno motivacija za igralce na igrišču, zato se vodstvo kluba zaveda, da nekoliko slabši rezultati od pričakovanj najbrž izhajajo tudi iz tega dejstva, saj se igralci v takem stanju ne morejo posvetiti le treningom in tekmam.

Zaradi pomanjkanja sredstev so letos prikrajšani tudi najmlajši člani društva. Ekipi U13 in U15 nista prijavljeni v tekmovanje pod okriljem komisije za mali nogomet ravno zaradi varčevanja. Tako fantje le trenirajo in občasno odigrajo kakšno prijateljsko tekmo, kar je daleč od radosti, ki jih prinašajo prvenstvene tekme s sovrstniki.

Situacija se je zaostrila predvsem zaradi primanjkljaja sredstev za uporabo športne dvorane. Občinske dotacije namreč ne pokrijejo niti polovico klubskih potreb, katere so že tako zmanjšane na minimum. Ker klub nima toliko denarja, da bi plačal manjkajoči del se je ustvaril dolg do upravljalca (krajevne skupnosti). Dokler je ta to početje tolerirala je še nekako šlo, zdaj pa je še sama brez sredstev in v najslabšem primeru si lahko obetamo, da Bronxi ostanejo brez prostora za vadbo in odigravanje tekem. Tudi drugače si upamo trditi, da so Škofijoti med slabše tretiranimi klubi med vsemi nastopajočimi v 1. SFL, kar se tiče dotacij s strani lokalne skupnosti.

Ker niti velikopotezni projekti kot so bili rekordni derbi z Izolo, vzorna izvedba fianala slovenskega pokala, festival malega nogometa in Teden zabave na Škofijah niso prinesli rezultatov kot so jih v klubu pričakovali je res vprašanje kaj lahko v klubu še storijo, da futsal pridobi vsaj nekaj na svoji prepoznavnosti pri pokroviteljih in lokalni skupnosti.

Trepljanje po ramenih in splošna hvala za dobro opravljene projekte se namreč ne poznajo v klubski blagajni. Vse bolj pogosto je recesija že izgovor, da še tisti, ki bi morali nekaj prispevati tega ne storijo. Najbrž bi tudi krovna organizacija lahko storila kaj več, da bi futsal premaknila iz brezna neprepoznavnosti, vendar kot kaže tudi oni ne najdejo rešitev za izboljšanje tega že predolgo trajajočega stanja.

Na Škofijah se obeta napeto predpraznično obdobje. Poznavajoč ljudi, ki so najbližje klubu smo lahko prepričani, da se ne bodo vdali brez boja. Toda, če ne bo pomoči še s kakšne druge strani, je lahko njihov trud tudi donkihotovski boj z mlini na veter in vsi vemo kdo je v tem primeru poraženec.