Že pred uvodno tekmo prvenstva so Bronxi vedeli, da jim letos ne bo lahko nastopati v 1. SFL. Žal se je že tako slaba situacija v tednu pred tekmo le še poslabšala. Iz različnih razlogov, predvsem pa poškodb, trenerski dvojec ni mogel računati na: Kocjana, Mesarca, Kamenčiča, Čajiča, Mujkiča in Vilerja.

V slačilnici med preoblačenjem ekipe sta trenerja ugotovila, da se je vsem naštetim pridružil še Mirkovič zaradi poslovnih obveznosti, Čuka pa je zdelala viroza, vendar je kljub temu stisnil zobe in skušal pomagati ekipi po svojih močeh.

Na začetku niti ni kazalo tako slabo. Se pa je ugasnila še zadnja lučka upanja v tretji minuti, ko se je nesrečno poškodoval Borut Kolar. Prekršek, ki sicer ni bil videti grob in katerega sodnika sploh nista piskala je pripeljal do hujše poškodbe kolena in posledično dolge igralske abstinence našega najboljšega mladega igralca.

Po tem dogodku je koncentracija Bronxov padla in gostje so v prvem delu igre dva krat zadeli domačo mrežo. Enkrat celo z igralcem manj.

V drugem delu pa je domača igra dokončno razpadla v 25 minuti, ko je mnogo prestrogo drugi rumeni karton prejel kapetan Zajc. Preostanek ekipe, kateri je celo zmanjkalo igralcev za zamenjave ni zmogel parirati gostom, kaj šele, da bi upali na kakršen koli preobrat.

Prva tekma je le potrdila tisto kar smo že dolgo vedeli. Obstoječa ekipa Bronxa lahko upa na kakšen uspeh le ob popolni mobilizaciji vseh akterjev. Vsak igralec, ki ga ni je za ekipo velik manjko. Tisti, ki so manjkali zaradi poškodb so pač imeli smolo, da se jim je to zgodilo ravno ob nepravem trenutku. Bolj pa se morajo zamisliti tisti, ki so ekipo pustili na cedilu zaradi nerednega treniranja, saj to kaže na dejstvo, da niso dovolj resno vzeli priložnosti, ki jim je bila dana.